Izziv nudenja oskrbe

Oskrba starejše osebe je zelo naporna obveznost, ki bistveno vpliva na določanje vaših prioritet. Vaš mož si želi nekam odpotovati čez vikend, a kdo bo skrbel za mamo? Vaša hči potrebuje pomoč, ker je zbolela varuška. Radi se ukvarjate s svojo vnukinjo, ampak, kdo bo skrbel za mamo? Pokliče vas vaša najboljša prijateljica in vas povabili na večerjo in v kino. Čudovito, ampak, kdo bo skrbel za mamo?

Ko skrbite za starša, partnerja ali bližnjega sorodnika, je zelo težko določati meje in prednosti. A zdaj pomoč ne potrebuje vaša mama, temveč vaša mačeha –  druga žena vašega očeta – ali tašča.  Ali ji morate res vi pomagati? Kaj pa njeni otroci in ostali sorodniki

“Connie je bila stara 21 let, ko so se njeni starši ločili in 25, ko se je njen oče spet oženil. Ločitev njenih staršev je ni preveč prizadela, čeprav se je bilo težko prilagoditi življenju v dveh družinah predvsem med počitnicami in prazniki. A ko se je poročila in si ustvarila svojo družino, se je vse uredilo. Njen oče in njegova nova žena sta se brez problemov dogovarjala za srečanja z vnuki in za obiske med počitnicami.

25 let kasneje je Connie spet podoživljala ločitev svojih staršev. Bilo je slabše. Nancy, drugo očetovo ženo, je prizadela možganska kap. Njen oče skbi za Nancy, toda računa tudi na Connijino pomoč. To hodi na živce Frances, Connijini mami.

»Nikoli nimaš časa zame,« je tarnala Francis, »ob torkih ne bova hodili več na kosilo, kot sva bili vajeni? Vedno pomagaš svojemu očetu in tej ženski. Zanjo si že najdeš čas, kaj pa zame?«

Connie se je potrudila, da bi ji čimboljše obrazložila svoj položaj; v glavnem pomaga svojemu očetu in šele nato svoji mačehi. Toda njena mama ne sprejema nobene druge razlage razen svojega prepričanja, da ima Connie raje svojo mačeho.

Napetost med Connie in njeno mamo je postala neznosna. Connie ima občutek krivde, ko je pri svojem očetu, čeprav ve, da nujno potrebuje njeno pomoč. Poleg tega je rada v družbi svoje mačehe. Veliko bolj, kot  je pričakovala. Vesela je, ker lahko pomaga.«

 

»David je bil zelo navezan na svojega očeta. Njegova mama ju je zapustila, ko je bil David še otrok. Ko je odraščal, je imel malo stikov s svojo materjo, ki se je preselila v tujino in se spet poročila. Spominja se, da jo je na začetku pogrešal. Ampak imel je očeta, ki ga je imel zelo rad.

Zdaj se je njegova mama vrnila v mesto skupaj s svojim možem, ki je zbolel za alzheimerjevo bolezen. Pred šestimi meseci je poklicala Davida, da bi ga vprašala za nasvet o zakonskih in finančnih zadevah glede oskrbe njegovega očima. Ko ga je prvič poklicala, je David mislil, da bo to priložnost za njuno zbližanje. Zdaj pa se David počuti izkoriščenega.

»Zakaj bi moral pomagati svoji mami in njenemu možu,« se je vprašal, » ona se ni nikoli zmenila zame, ko sem bil majhen otrok.«

 

Med Elizabeth, Jack in Matthew so tri leta razlike in so si vedno bili zelo blizu. Ko so se njihovi starši ločili, so otroci ostali z mamo, njihov oče pa se je  oženil z June, ki so jo imeli radi.

Zdaj je June, očetova druga žena, začela skrbeti za njihovega očeta, ki ima parkinsonovo bolezen. Odkar ga je June začela oskrbovati, so jo Elizabeth, Jack in Matthew začeli vedno bolj sovražiti. Začeli so kritizirati njene odločitve in se meniti glede oskrbe očeta, ne da bi je vključili v pogovor. Govorili so: »Oče ne bi rad tega. Mama bi to boljše naredila.«

Ker sovražijo June, redko hodijo k očetu na obisk. Negativen odnos do June jim onemogoča, da bi imeli radi svojega očeta. Zato gredo redko k njemu na obisk, vzdušje  pa je vedno napeto.

 

Takoj ko mama potrebuje pomoč, se bratje in sestre začnejo prepirati zaradi starih zadev. Glavni oskrbovalec občuti do svojih staršev in svojih bratov in sester čustva, ki jih ni občutil že vrsto let.

 

Kako lahko nudite oskrbo očimu ali mačehi? Tukaj je nekaj nasvetov, ki vam lahko pomagajo zaceliti stare rane in izboljšati odnos s svojo družino.

 

  1. Poskusite ugotoviti, katere lastnosti vašega očima ali mačehe so všeč vašemu staršu. Mogoče gledate na svojo mačeho le z očmi svoje mame, in sicer kot na »drugo žensko«. Vendar vaš oče lahko v njej vidi nekoga čudovitega. Ali lahko vidite nekaj dobrega v njej, zaradi česar se je vaš oče poročil z njo? Osredotočite se na pozitivne stvari, namesto da razmišljate o negativnih. Na ta način boste izboljšali čas, ki ga preživite skupaj.

 

  1. Za koga in za kaj pravzaprav gre? Pogosto se očimu ali mačehi pripisuje krivda za konec zakonske zveze. To zna biti res, , vendar to niso edine vpletene odrasle osebe.

Razmislite o tem in o vseh negativnih čustvih, ki jih čutite do očima ali mačehe: ali so res vezana nanje? Ali so morda vezana na nesposobnost vaših staršev, da bi vzdrževala njuno zvezo? Ali pa na dejstvo, da starša nista znala skrbeti za vas, ko sta se ločevala? Ali na dejstvo, da sta vaš oče ali mama umrla, ko sta bila še mlada?

Težko je odgovoriti na ta vprašanja. Vzemite si čas, da odkrijete resnico.

 

  1. Kaj je privedlo to tega, da imate očima ali mačeho? Kako ste občutili razvezo svojih staršev? Ali vam oskrba očima ali mačehe vzbuja slabe občutke, ki ste jih občutili zaradi razveze?

Opisovanje vaših čustev v dnevniku je dober način, da se osvobodite. Če občutke držite v sebi, postanejo večji kot v resnici. Ko razumete, kako jih odpraviti, lahko v svojem srcu naredite prostor za ljubezen in srečo.

 

  1. Kaj ne deluje? Kako lahko to popravite? Vaša mama vam očita, da preživite veliko časa s svojo mačeho. Vaši bratje mislijo, da pomagate svoji mačehi, zato da si pridobite naklonjenost svojega očeta.

V teh okoliščinah se vprašajte: Kaj je važno za vas? Kaj čutite, da morate storiti zdaj, da vam ne bo žal čez deset ali dvajset let? In zapomnite si, da vi nadzorujete svoje občutke in dejanja. Ne morete kontrolirati počutja ostalih, njihovih čustev in njihovih odgovornosti.

 

  1. Kaj deluje? Kako lahko izboljšate situacijo? Če pogledate dovolj od blizu, boste opazili, da ni vse tako črno. Res ne! Mogoče je pomočnica vaše mame bila prava rešitev za vas. Ali pa dejstvo, da se oče veseli telefonskih pogovorov z nečaki in vnuki. Verjetno se vam bo zdelo, da so to majhni dosežki, v resnici pa so to veliki uspehi.

 

  1. Kakšno je dejansko stanje? Ali vam bo vaša sestra zamerila za čas, ki ste ga preživeli s svojo polsestro? Mogoče. Namesto da poskušate spremeniti svoj odnos do sestre ali polsestre, se raje osredotočite na pozitivne plati vajinega odnosa. Dajte prednost času, ki ga preživite skupaj s sestro: enkrat na teden, dvakrat na mesec, enkrat na mesec. Ko ste v njeni družbi, ji povejte, da jo imate radi in da je pomembna oseba v vašem življenju.

 

  1. Odpustite svojim staršem, očimu ali mačehi, bratom in sestram ter sebi. Čeprav ne zgleda vedno tako, se veliko ljudi trudi, da naredi največ, kar zmore.

Naučite se odpuščati, vendar pazite, da vas ostali ne bodo izkoriščali. Stojte trdno na svojih nogah in jasno določite svoje meje.

Oskrba krušnega starša je lahko izziv, ki vam poleg težav odpira možnosti, da se poglobite v odnos s sabo, s krušnimi starši in s svojo družino.

Imam dober občutek, ker vem, da naredim vse, kar je v mojih močeh

Avtorjeva opomba: Peggy Walker pomaga svoji mami Inez pri oskrbi njenega drugega moža. Peggy je pastorka, ima tri hčerke iz prvega zakona in je mačeha trem otrokom svojega drugega moža. Vprašali smo jo o oskrbi njenega očima. Njeni komentarji:

 

Kako ste postali druga oskrbovalka svojega očima? Kako dolgo ste ga oskrbovali? Ali je bilo težko začeti z oskrbovanjem ali pa ste imeli občutek, da ni bilo druge možnosti? Ali ste se zaradi tega kdaj počutili ujeti?

 

Peggy: Mojemu očetu so pred osmimi leti diagnosticirali alzheimerjevo in parkinsonovo bolezen.Moja mama mi je izpovedala svoje strahove glede njegovega stanja in kako je poskušala obvladovati situacijo. Tudi njegova mama je v zadnjih letih svojega življenja imela demenco in ni svojega sina niti prepoznala. Moj očim se je bal, da bo to doletelo tudi njega.

Najbolj ga je skrbelo, da bi moja mama morala skrbeti zanj.

Skupaj z mamo sva se poskušali pripraviti na vse vidike, ki jih predvideva oskrba očima in nje v bodočnosti. To je bilo težko predvsem za mamo, ker je bila povsem odvisna od njega. Od takrat se je moja vloga spremenila in poleg hčerke sem postala še mamina prijateljica in svetovalka. Zdaj sem skoraj prevzela starševsko vlogo in začela sprejemali odločiitve za oba starša.

Živim skoraj dve uri daleč od svojih staršev in ju ne vidim vsak dan. Vendar se večkrat pogovarjamo po telefonu. Potrudim se, da ju čimvečkrat obiščem. Urejujem njune finančne zadeve, se dogovarjam z zdravniki in odvetniki. Pomembno je zagotoviti, da je vse urejeno. Ko sva skupaj z mamo šli na obisk v dom za starejše, je bil moj očim zelo vznemirjen in zaskrbljen. Vprašala sem ga, kaj ga je skrbelo. Ni bil več sposoben komuniciranja, a v nekem trenutku me je pogledal in mi povedal, da se boji umreti. Vprašala sem ga, zakaj.. Postalo mi je jasno, da se je bal zapustiti mojo mamo. Potem ko sem mu zagotovila, da bo nekdo skrbel zanjo, se je pomiril in vse je bilo v redu. Takrat so me prevzela čustva. Težko je gledati, kako se starši starajo.

 

Ali mislite, da je dejstvo, da oskrbujete vašega očima in ne vašega očeta vplivalo na oskrbo? Ali mislite, da bi morali njegovi otroci ali sorodniki prevzeti več odgovornosti?

 

Peggy: Moja mama in moj očim sta se poročila, ko sem bila stara 11 let, torej vzgojila sta mene in brata, ki je 4 leta mlajši od mene. Zanj je bil to prvi zakon, torej sva bila midva njegova edina otroka. Imeli smo veliko težkih obdobij.  Šele ko sem odrasla, sem s svojim očimom razvila odnos, ki je temeljil na ljubezni, skrbi in spoštovanju. Kot odrasla oseba sem se zavedala, da je bil to zame edini oče, ki je bil vedno prisoten. Za moje hčerke je čudovit dedek in one ga imajo zelo rade. Ena je svojega sina poimenovala po njem, druga pa (če bo imela letos sina) bo mogoče uporabila dedkovo ime kot drugo ime. Bil je edini otrok v svoji družini, torej smo mi vsa njegova družina poleg daljnih bratrancev.

Veselila sem se srečanj  z njimi in on je to vedel. Imela sem občutek zadoščenja, ker sem vedela, da ve, da bom znala skrbeti zanj. Imela sem globoko zadoščenje, ko sem se zavedla, da delam najboljše, kar lahko naredim.

 

Ali ste zaradi oskrbe doživljali težke trenutke s svojo družino? Če so se pojavljaje težave, kako ste se odzvali na situacijo?  Ali ste jo znali obvladati?

 

Peggy: Eden največjih problemov, s katerim sem se soočila pri oskrbi (ne samo svojega očima, temveč tudi svoje 85. letne mame), je bila moja družina. Moje hčerke želijo, da skrbim za dedka in babico. Moj mož ve, da moram zanje narediti vse sama, vendar se boji, da prevzemam prevelike odgovornosti in da me stvari preveč skrbijo. Ena od mojih hčerk vedno poudarja “Tudi jaz hočem svojo mamo”. V preteklosti sem poskušala pomagati vsem. Bila sem obsedena s tem.

Danes  poskušam ne mučiti se zaradi njih in se trudim, da me “majhne stvari” ne skrbijo tako, kot so me. Ni idealnega načina za oskrbo drage osebe. Poskusiti moramo obravnavati večje probleme, manjše pa pustiti ob strani. Potrudim se, da jim zagotavljam varnost. Posvetiti se moram tudi svojim otrokom, možu in družini. Poskušam se znebiti občutka krivde, ko nisem z njimi. Mati zdaj živi v domu za starejše in zanjo mi ni treba več skrbeti kot prej; biva v okolju, ki ji je všeč. Moj očim biva v enem od najboljših domov za ostarele in trudimo se, da bi mu čimbolj pomagali. Torej moram biti zelo zadovoljna.

 

Kateri je bil največji izziv vaše vloge oskrbovalca? Ali bi radi kaj spremenili v zvezi z zdravstvenim sistemom ali našo družbo, da bi poenostavili oskrbo starejših? Če je odgovor da, kaj bi radi spremenili?

 

Peggy: Lahko bi napisala celo knjigo o pomanjkljivostih zdravstvene oskrbe v naši družbi. Žalostno je, da tako ravnajo s starejšimi. Pomanjkljivosti niso vezane le na bolnišnice ali na domove za ostarele,  problem je v naši družbi. Moja mama, ki je bistra starejša gospa, pri tem nima nobene besede. Zgleda, da se drugi požvižgajo na to, kar pravi, ker je pač stara

Tu se začne moja vloga. Morala sem se res postaviti,  se boriti z veliko ljudmi, ki so skrbeli za osebe, ki jih imam rada. Izgleda, da do mojega očima ni nobenega dostojnega odnosa ali spoštovanja. Za druge je le starejša oseba, ki gaje pamet zapustila. Ljudje ne vidijo, kako se mu zasvetijo oči, ko zagleda ljubljeno osebo. Večkrat se je zmotil in mi rekel, da sem njegova sestra, žena, sestrična, teta, toda pozna me in ve, da skrbim zanj. To vidim v njegovih očeh. Ve, da sem tam zanj.

Naša družba pozablja na starejše in na osebe s posebnimi potrebami. Naše družine se izogibajo starejših. Izogibajo se jih, ker se jih želijo spomniti take, kakršni so bili. Hvala bogu ne razmišljamo vsi tako. Večkrat pravim, bi to lahko nekega dne doletei kogarkoli od nas.

Tako otroke kot odrasle bi morali v šoli, v cerkvi in v družbi učiti, kako spoštovati in skrbeti za starejše. Moramo prevzeti odgovornost za svoje starše, da bodo živeli dostojno. Moj očim se je v 2. svetovni vojni boril za nas v Nemčiji. Ali nismo njemu in drugim dolžni?

 

: Kakšen nasvet bi dali drugim oskrbovalcem? Katera znanja in kompetence ste si pridobili, ki bi jih radi delili z drugimi?

 

Peggy: Ko se soočate z oskrbo ljubljene osebe, se morate najprej pozanimati za obstoječe storitve, urade in organizacije, ki vam lahko pomagajo. Najprej se pozanimajte, katere so brezplačne storitve in šele nato se obrnite na zasebne organizacije. Prosite za pomoč. Gotovo boste našli osebo, ki se je pred vami soočila s podobnimi težavami in je kaj napisala o tem ali pa je organizirala podporno skupino.

Če je draga oseba v bolnici, ne pričakujte, da se ji bodo posvetili tako, kot bi sželeli. Prosite družinske člane ali prijatelje, naj vas občasno nadomestijo in preverijo, ali je z oskrbovano osebo vse v redu. Naše bolnišnice niso več to, kar so bile. Večkrat je oskrba drugačna od naših pričakovanj.

To velja tudi, če je oseba v domu za starejše. Obisk v nepričakovanem času je dober način, da preverite, ali vse poteka, kot je treba. Žal veliko negovalcev nima občutka za vašega oskrbovanca. Zanje je to le delo. To ne velja za vse, ampak večkrat je tako.

Če imate možnost, najemite dadatno osebo, ki lahko pomaga oskrbovancu. Hvala bogu smo našli dve imenitni osebi, ki skrbita za mojega očima, ga hranita in skrbita zanj nekaj ur na dan. Na začetku smo to naredili, da bi razbremenili mojo mamo, ki ni mogla prihajati vsak dan. To je za nas bila najboljša investicija v njegovo oskrbo.

V očimovo sobo smo celo namestili telefon. On se ne more sam povezati, ampak par, ki ga oskrbuje, pa lahko po telefonu pokliče mojo mamo in tako se lahko pogovarjata. Zanj je to dodatna priložnost za komuniciranje z mamo, mama pa se počuti pomirjeno, ker ve, da je z njim vse v redu.

Par, ki oskrbuje očima, zapisuje v beležko, kdo je bil na obisku, kakšno je njegovo stanje, če so ga okopali, če je osebje kaj sporočilo. Ko ga grem obiskat, si preberem, kaj se je dogajalo v prejšnjih dnevih. Zvezek hranimo v njegovi omarici.

Mislim, da je skupna soba boljša od zasebne sobe. To vam omogoča, da se spoprijateljite z drugimi oskrbovanci in njihovimi družinami. Tudi oni si želijo najboljše za vaše oskrbovance. Pomagali vam bodo, ko vas ne bo.

Na stene njegove spalnice smo obesili plakate z napisi: Ne uporabljajte slamic! Prosim, uporabljajte brivski aparat! Obdržite naklon njegove postelje na 90 stopinjah itd. Veliko novih negovalcev nima informacij o bolnikih, zato je priporočljivo, da jih spomnite na napise, ki opozarjajo na bolnikove potrebe.

Veliko ljubljenih oseb je osamljenih v domovih za starejše. Mogoče bo osebi prijetno, če bo lahko listala po albumu s slikami družinskih članov in obujala lepe spomine.

Za nek božič nisem vedela, kaj bi lahko podarila svojemu očetu, ker ima težave s spominom. Vzela sem skupinsko fotografijo z družinskega srečanja in slike vsakogar posebej. Kupila sem majhen album, ki bi ga lahko brez težav držal v rokah in označila vsako sliko z ustreznimi imeni. Kako se ga je razveselil!. Zelo rad ga je kazal drugim, tudi drugim oskrbovalcem in bral napise. Album dokazuje, kako pomemben clan družine je očim za vse nas.

Spletno stran ureja

CareGiving.com. We care for you. Obiščite stran...